Ko so avgusta 1900 med izkopavanjem katedrale v katedrali Speyer odkrili družinske grobove salians odprl, izkazal grobnica cesarja Henrika IV. – tisti s svojim slavnim “odšel v Canossa” se je zapisal v zgodovino kot ena redkih grobnic v katedrali Speyer, ki je preživela skoraj nedotaknjena vse od srednjega veka.
v grobu Henrik IV je bila najdena poleg pozlačene nagrobna krona, naprsni križ iz pozlačene bakrene pločevine, srebrni križni relikvijar na tečajih ter ostanki različnih tekstilij in čevljev na roki, dragocen zlati prstan z velikim modrim safirjem in tremi biseri.
Na obročku nenavadno dovršeno oblikovanega prstana so bile vgravirane črke "ADELBERO EPS". To bi lahko bil znak, da je prstan morda dem Škof Adelbero III. iz Metza slišal. Dejstvo, da je Henrik IV. nosil ta prstan na prstu, lahko kaže tudi na to, da je Henrik vztrajal pri posvetni pravici, da imenuje škofe na njihova mesta tudi po njegovi smrti.
Ker je bila ravno ta pravica ogrožena od leta 1076 s t.i investicijski spor med cesarjem Henrikom IV in Papež Gregor VII. Heinrich je želel, da se ohrani zakon, ki je veljal že od Frankov, da lahko samo posvetni vladarji imenujejo duhovščino na svoje službe. Namesto tega je Gregor menil, da ima to pravico samo Cerkev.
Na vrhuncu tega spora je papež uvedel tako imenovano izobčenje (oz.Anatema«, izključitev iz skupnosti vernikov ali iz cerkve), ki ji je Heinrich lahko znova pobegnil le na svoji mučni poti v Canossa.
Poleti 2019 mi je bilo zato v prav posebno veselje ustvariti repliko tega izjemnega zgodovinskega prstana v skoraj 60 delovnih urah, kot ga je ustvaril srednjeveški zlatar za časa škofovega življenja.
Tako kot original je moja replika sestavljena iz približno 18 gramov 750 rumenega zlata z 12-karatnim zvezdastim safirjem na sredini in 3 kultiviranimi biseri. Seveda na prstanu ne sme manjkati originalni napis “ADELBERO EPS”.
Vse nastavitve dragih kamnov in biserov ter osnovne arkadne nastavitve sem izdelal individualno po zgodovinskem modelu.
Vse posamezne ravni so bile nato spajkane skupaj in končno je bila sestavljena končna nastavitev dragih kamnov za veliki safir.
Zaradi posebne osredotočenosti na kasnejši učinek vsakega posameznega detajla je na koncu nastala replika prstana, ki je po mojem mnenju že presenetljiva glede na izjemno karizmo "Ring des Canossa Kaisers", izročenega v zgodovinskem muzeju Pfalške ( tam v zbirki razstava "Cathedral Treasure") je blizu. Deformacije originala so bile pri moji repliki odpravljene – tako bi lahko bil prstan videti v času življenja škofa ali cesarja.
